Brez dvoma je zaposlovanje težko in kompleksno vprašanje, česar se še kako zavedamo tudi študentje. Trenutna zakonodaja na področju študentskega dela (ki jo imamo v nespremenjeni obliki že lep čas) je namreč eklatanten primer fleksibilnega trga, brez praktično kakršnihkoli pravic. Poleg (izključno) prožnosti pa je ta trg zelo problematičen, ko posamezen študent diplomira; ogromno jih (čeprav nočejo in bi radi varnejšo zaposlitev) naravnost prisiljenih v delo preko študentskih napotnic ali pa še prej celo namerno zavlačujejo z diplomiranjem, ker je ta trg popolnoma nelojalna konkurenca rednejšim oblikam zaposlitve. Trenutna vlada se je zavezala, da bo popravila anomalije, ki jih študentsko delo v trenutni obliki prinaša, vendar bo očitno ostalo le pri besedah. Da je stvar še bolj žalostna se bo študentskega dela preko napotnic posluževala med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske Unije, ogromno študentov pa je v državnih institucijah tako že v delovnem razmerju. Ne da se reči kaj drugega kot: zares hinavsko.
Od študentskega dela živi kar nekaj panog, kjer so študentje najcenejša in obenem najbolj izkoriščana delovna sila, ki se jo zaposli, ko se jo rabi in odpusti, ko ne garajo dovolj ali ko se najde koga, ki bo pripravljen delati za še manj denarja. V to obliko zaposlitve je velik del študentarije prisiljen že ko študirajo, saj je nekako treba preživeti, s končanjem študija pa se za množico začne še večji problem. Vsak, ki zaposluje študente, ve, da so zaradi neobstoječih pravic daleč najboljša izbira, če si le v panogi, kjer jih lahko dobiš. Ko doštudirajo so zaradi nekonkurenčnosti napram študentom (npr. absolventom ali tistim, ki imajo možnost dela preko napotnic) prisiljeni v iskanje dela preko napotnic (prijatelji, sorodniki) ali v slabše plačano delo preko pogodbe (oz. podobno zelo fleksibilno delo). Res je ironično, ko si za isto delo po tem ko doštudiraš, plačan manj, ker je s študenti manj stroškov.

Popolnoma jasno je, da predloga flexicurity sindikati ne bi podprli (kar so sicer že napovedali). Velika velika večina njihovega članstva prihaja iz vrst ljudi, ki so zaposleni za nedoločen delovni čas in imajo kar nekaj pravic, ki jim jih sindikati hočejo ohraniti. To je edina logična poteza, saj MORAJO delovati v njihovo korist. Ampak trenutni študentje so v tem primeru najbolj na suhem, saj se v mnogih poklicih zaposlitev za nedoločen delovni čas skoraj ne more več dobiti. Prva stvar, ki se je je nujno potrebno lotiti je reorganizacija študentskega dela - zagotovo ne popolna ukinitev, ampak nujne spremembe tega področja, ki je z razlogom v Evropi popoln unikum.
Ko se sprašujemo o prožni varnosti bi bilo popolnoma neodgovorno, če ne bi upoštevali specifik posameznih držav, ki so ta model že uvedle. Avstrija ima dolgo zgodovino tripartizma, Danska in Švedska sta že dolgo znani po svojih naprednih socialnih modelih in nedvomni solidarnosti med vsemi sloji, tudi tistimi, iz katerih prihajajo delodajalci (isto seveda velja za Avstrijo). Pri nas smo v času tranzicije, ko se zdi, da je delodajalcem (lahko jim rečemo tudi razred kapitala) bolj malo mar za dobrobit celotne družbe, ampak je prvi v vrsti njihov lasten profit.
Slovenija ni družba konsenza, imamo kar nekaj popolnoma nasprotujočih si delov družbe, ki vlečejo vsak na svojo stran in imajo obenem zelo močno pozicijo v ceotnem sistemu. Navsezadnje se še vedno lomimo na vprašanjih zgodovine, tripartizem in socialna država se večkrat pri nas obravnavata kot nek neumen relikt preteklosti, ostanek komunizma, kar je naravnost smešno. Družbe konsenza, katerih predstavnice so tudi Avstrija, Danska, Švedska se v to skupino uvrščajo z razlogom in strategija flexicurity brez res širokega družbenega konsenza in predvsem med seboj pomirjenih akterjev niti približno ni mogoča. Od flexicurity bi ostala samo fleksibilnost, v kratkem času pa bi ob rinjenju v to smer, (povsem upravičeno) prihajalo do hudih protestov s strani sindikatov in morda tudi preostale družbe.
Ob vpeljavi flexicurity se pojavlja še kopica drugih vprašanj in premalo časa imam, da bi zapisal vsa. Omenil bom jih le še par: doktor Brejc se v svojem nagovoru jasno postavlja na stran delodajalca in ne zaposlenega. V primeru, da izhajamo iz te prespektive, je odgovor dokaj jasen, seveda; vendar zakaj bi bilo večini prebivalcev v slovenski družbi postavljanje na to stran všeč? Delodajalci so v manjšini in v vsakem primeru gledajo na profit podjetja, dobrobit zaposlenega pa bo v najboljšem primeru na drugem mestu. Poleg tega pa bi hitro odpuščanje najbolj prizadelo najbolj zgarane, čisto določene sloje ljudi, ki že tako nimajo prav veliko, najbrž tudi fizične delavce, ki se jih rabi le za kratek čas. Resno vprašanje je, zakaj bi na hitro odpuščanje sploh kdo, ki mu delo ni edina stvar v življenju, pristal. Od zaposlenih se pričakuje, da bodo kot nori na delu trgali osem ur zapored, za mizerno plačo, ki ne odraža njihovega dejanskega prispevka. V primeru, da se flexicurity sprejme, bo delodajalec brez razlogov lahko odpustil delavca, ki morda sploh ni zmožen več delati kot nor, brez razlogov bo lahko eliminiral tistega, za katerega meni, da ne pušča srca in duše v podjetju, ki ne dela neprimernih nadur in ostaja v službi še po uradnem zaključku svojega delovnega časa. Kje je tu pravica? Ali delamo zato, da bomo bolje živeli ali živimo zato da bomo bolje delali (od česa bo daleč najbolj profitirala majhna manjšina?). Kje je pravica, da bo ženska ob zanositvi izgubila delo, ker je naenkrat nihče ne bo več potreboval? Jasno je, da zaradi istih razlogov že sedaj težko dobijo zaposlitev za nedoločen čas, vendar kdo pravi da je to prav? In zakaj se v tej smeri ne naredi dovolj? Kako bi se profesorju Brejcu zdelo, če bi med poletnim študijskim premorom bil brez dela, ker ga nihče ne bi potreboval? Po možnosti bi ga ob začetku študijskega leta zamenjal mlad doktor, ki bi bil pripravljen delati za pol njegove stare plače, ker mu to (trenutno) pomeni (še) vse na svetu in bi bil pripravljen delati kot profesor na univerzi za pol počenega groša. Morda gre za slab primer, vendar približno ponazarja sliko.
Pri vsem skupaj pa ne gre pozabiti še na psihično zelo naporno situacijo, ko si brez službe, ko ti grozi odpust (čeprav morda niti ne veš zakaj) ali ko si prisiljen v hitro menjanje službe. Nasploh se ustvarja neka zlagana predstava, da je vse odvisno le od posameznika, njegove volje do dela (beri: garanja), njegovih sposobnosti etc., kar je popolna neumnost. V srži kapitalističnega sistema je rezervna armada delovne sile, ki se manjša ob konjukturi in veča ob recesiji. Popolnoma nemogoče je torej, da bi bilo to odvisno le od vsakega posameznika, po možnosti celo od njegove "lenobe", kakor se rado obrekuje brezposelne.

V danih razmerah se zdi polnovredna uvedba flexicurity v Sloveniji malo verjetna (kvečjemu bi na koncu prišlo do tega, da bi se močno prevesilo na stran fleksibilnosti), zagotovo bi s tem največje probleme imeli sindikati, ker je njihovo večinsko članstvo zaposleno za nedoločen delovni čas. Opcija je zelo širok konsenz med strankami, ki bi to izpeljale kljub nasprotovanju sindikatov in velikega dela ljudstva, ki ima s trenutno zaposlitvijo veliko pravic.


- Slovenska javnost bi bila ob teh vprašanjih v veliki meri deljena, po vsej verjetnosti bi bilo odvisno od konsenza med strankami, kaj bi bilo prevladujoče mnenje.

- Pri medijih je čisto odvisno kakšno svetovnonazorsko usmeritev zagovarjajo in pod vplivom koga ali kaj so. Finance bi zagovarjale mnenje, da je predlog premalo radikalen, Dnevnik bi zagovarjal sindikate, pri ostalih pa je odvisno, v čigavem lastništvu bi bili v danem času.

Flexicurity je navsezadnje prispel tudi do naše deželice. Najprej moram poudariti, da me je zelo presenetil nagovor dr. Brejca. Vprašanje je zastavljeno mladim, večini študentom, ki obiskujejo Študentsko areno in nenavadno se mi zdi, da nas dr. Brejc postavlja v situacijo delodajalca. Še bolj nevmesna se mi zdi njegova prispodoba neodgovornih delavcev, ki bi radi do konca izkoristili ubogega podjetnika. Mislim, da lahko v zadnjem času ( ko z veseljem uvažamo cenejšo delovno silo iz bivših jugoslovanskih republik ali pa iz Slovaške, Madžarske itd. ) zagotovo pričamo o izkoriščanju s strani delodajalcev in si s težka lahko predstavljamo, da bi katerkoli delavec odšel na bolniško že drugi dan, saj le malo delavcev sploh ima urejeno zdravstveno zavarovanje in možnost bolniškega dopusta.
Če odgovorim na prvo vprašanje, se izražam odločno proti uvedbi modela flexicurity. Problematičen se mi zdi predvsem del besede -curity, ker ne vem kje natanko se skriva varnost v takšnem sistemu?? Znano je, da socialni sistem propada iz dneva v dan, bližamo se popolni privatizaciji zdravstva in kopnjenu zalog v pokojninskih blagajnah, zatorej se flexicurity oziroma "flexiinsecurity" nima opreti na "močen socialni" sistem.
Kar zadeva vseživljenjsko učenje, ki bi naj bil eden od spremljevalnih elementov novega modela, se lahko vprašamo kateri družbeni sloji bi bili vanj vključeni in kdo bi imel možnost takšnega izobraževanja. Od kod bi se takšni programi financirali?
Program flexicurity imenitno izgleda na papirju in brez poglobljenega razmišljanja dobro zakamuflira vse negativne elemente, ki seveda niso izpostavljeni. Srčno upam, da bi sindikati in še bolj slovenska javnost radikalno nasprotovali takšnim predlogom, saj si verjetno ljudje želijo kaj več od življenja kot živeti iz rok v usta in živeti za preživetje?
Upam tudi, da bi takšni predlogi zbudili javnost, mlade in stare, in jih vzpodbudili k vneti razpravi.

Odgovori na vprasanja:
1. Glede na informacije, ki jih imam o tej zadevi, trenutno ne bi podprla spremembe slovenske zakonodaje na tem podrčju oz. teh predlaganih sprememb.
2. Reakcija bi ila zelo burna in negativna v smislu podpore tem spremembam.
3. Javnost bi podprla sindikate-trenutno, glede na nezaupanje, ki ga vlada ima v Sloveniji.
4. Mediji i se podtavili na stran sirse javnosti, torej verjetno tistih, ki jih javnost podpira...v tem primeru sindikatov.